Arabska beseda šarīʿa ima na Zahodu pogosto negativen prizvok. Ta izraz se pogosto enači z "islamskim pravom", ki ga nekateri temni režimi vsiljujejo svojim ljudem. Šerija nato prikliče podobe islamskega kazenskega prava, povračila ali kamenjanja.

Toda pomen besede šarīʿa v Koranu je pravzaprav veliko širši – in veliko svetlejši – kot se običajno misli. V Koranu je šarīʿa pot, ki vodi k razumevanju in spoštovanju Božjega zakona. Etimološko je to pot, ki vodi k izviru čiste vode .

Šerija v islamu: ustrezni odlomki iz Korana

Beseda šerija je v Koranu omenjena le enkrat : » In po tem smo vam že določili pot (šerijo), ki je jasno določena, zato ji sledite in ne sledite željam tistih, ki ne vedo, « Sura 45, verz 18 – prevod: Besim Korkut

Tukaj šerija pomeni pot, ki ji je treba slediti, da bi se približali Bogu in njegovemu »redu« oziroma Božjemu zakonu – pot, ki pomeni prizadevanje za razumevanje Božjega reda.

Koran, besedilo razodetja, kaže smer. Vendar pa mora človek večino poti, da doseže luč, prehoditi sam: treba je delati na sebi, se spraševati, se naučiti razločevati. Prav tako je treba zavrniti predsodke in ne slediti "strastim tistih, ki ne vedo" - tukaj je pravzaprav obsojen odnos tistih, ki mislijo, da vedo vse, z drugimi besedami, fanatikov.

Razumevanje Božjega zakona torej zahteva trud in voljo

Omeniti velja, da se beseda šarīʿa v Koranu pojavi še dvakrat, vendar v izpeljani obliki – v suri 42 (verz 13) in suri 5 (verzi 48–49).

Posebej bomo navedli naslednje odlomke: » Zapoveduje vam isto vero, kot jo je zapovedal Noetu in kar smo vam razodeli, in kar smo zapovedali Abrahamu, Mojzesu in Jezusu: 'Pomislite na pravo vero in se v njej ne razdvajajte.' Komaj se bodo tisti, ki Allahu pridružujejo druge, odzvali vašemu klicu. Allah za Svojo vero izbere, kogar hoče, in vanjo usmeri tistega, kogar k Njemu iskreno nagovori. « Vir: Besim Korkut

Tudi tukaj besedilo poziva, naj ne sledimo slepo tistim, ki trdijo, da posedujejo resnico. Poziva k razločevanju, k vrnitvi k viru kozmičnega zakona lastne svobodne volje, ne da bi se pustili prevarati.

Šerija v islamu: pot do vira čiste vode

V arabščini beseda šarija izhaja iz korena šaraʿa, ki pomeni »odpreti se« ali »postati jasen«. Etimološko je tudi »pot, ki vodi do vira vode« ali »pot, ki vodi do vira čiste vode«. Ta vir je seveda Bog, a tudi vhod v resnično Življenje – svet razumevanja, miru in ljubezni. Ta voda nas spominja tudi na rajske reke.

Šerija bi torej bila pot, ki vodi v raj, kraj obilja in večne blaženosti. Bistrost vode simbolizira odsotnost zmede: strasti in ego so premagani, zavest se je odprla.

V tem smislu ima ideja šeriatskega prava globoko vzporednico z biblijskim konceptom in Jezusovim naukom o " živi vodi " (Janez 4,14) – obe tradiciji govorita o isti resničnosti: poti do Boga skozi čistost srca, razumevanje in ljubezen. Vir: Janezov evangelij

Šeriatsko pravo lahko navsezadnje opredelimo kot pot, ki vodi k Bogu. Ta koncept daleč presega zakonodajni vidik: gre za duhovno pot , intimno potovanje , ki zahteva trud in predajo.

Vrnitev k viru

Čas je, da šeriatskemu pravu vrnemo njegov prvotni pomen – kot simbol poti, ne kot grožnje. Namesto da bi ga uporabljali kot orožje v ideoloških konfliktih, bi ga morali razumeti kot poziv k očiščenju duše, razumevanju drugih in iskanju resnice.

V svojem bistvu šeriatsko pravo ne deli ljudi – kliče jih k harmoniji z božanskim zakonom sveta, k življenju v ravnovesju, resnici in sočutju. Ne pripada ne politiki ne institucijam, temveč vsakemu človeku, ki išče luč v sebi.

Če bomo ta pomen ponovno odkrili, šeriatsko pravo ne bo več predmet strahu ali moči – temveč most med vero, razumom in človeštvom. Pot do izvira čiste vode ni last ene same religije. Je pot vseh, ki želijo živeti v resnici, miru in ljubezni.

Kristjani in muslimani, kljub razlikam v obredih in teoloških interpretacijah, v svojem bistvu učijo iste temeljne resnice: da obstaja samo en Bog, Stvarnik vesolja, usmiljen in pravičen, ki človeka kliče k ljubezni, odpuščanju in resnici. Oba priznavata Abrahama kot duhovnega očeta vere, oba častita iste preroke in se vsi obračajo k Bogu v molitvi – kristjani skozi Kristusa, muslimani skozi Koran, a vsi k istemu Viru. ​​Ko musliman moli k "Alahu" in kristjan reče "Bog", se pravzaprav obračata na isto bitje – večno, nevidno in vsemogočno. Razlika je v jeziku, ne v Bogu; v obliki molitve, ne v srcu, ki moli.